Združenje rojakov in podporno društvo nemških Spodnjih Štajercev v Gradcu

Društvo je bilo ustanovljeno leta 1948 v Gradcu kot podporno društvo za pregnane Nemce iz Spodnje Štajerske.

Piše INGEBORG MALLNER

K tej tematiki je potrebno napisati nekaj uvodnih besed, da je nekoč na Spodnjem Štajerskem, predvsem v mestih in trgih živelo veliko število nemško govorečih Spodnjih Štajercev. Po popisu prebivalstva iz leta 1910 se je 74.000 ljudi opredelilo za Nemce. Njihovo število je po prvi svetovni vojni in po odcepitvi Spodnje Štajerske s podpisom sanžermenske mirovne pogodbe iz leta 1919 zmanjšalo za polovico. Velika tragedija pa je Nemce na Spodnjem Štajerskem doletela ob koncu druge svetovne vojne, ko se jim je zgodil nasilni pregon. Takrat je bilo veliko priprtih, v taboriščih pa so doživljali mučenje in lakoto. Veliko jih je doživelo smrt samo zato, ker so bili Nemci. Podlaga za to so bili sklepi AVNOJ-a, ki jih je leta 1944 sprejel »Antifašistični svet osvobodilne fronte Jugoslavije«. Sklepi AVNOJ-a odrekajo državljanske pravice in določajo zaplembo premoženja nemške narodne skupnosti kot tudi degradacijo brezpravnih, brez premoženjskih in nezaželenih nedržavljanov Jugoslavije. Tisti, ki se jim je uspelo prebiti do Avstrije, so v veliki meri zbežali brez premoženja. Izgubili so vse premoženje, brez državljanstva pa so bili nadvse nedobrodošli v deželi, kjer se je domače prebivalstvo nahajalo v hudem pomanjkanju.

V nastali situaciji so Nemci iz Spodnje Štajerske vzeli vajeti v svoje roke, pričeli z organizacijo udarniških akcij  in pregnanim rojakom z nasveti in dejanji stali ob strani. Kljub temu je bilo šele v treh letih možno, da so zavezniške sile in avstrijski organi dovolili uradno ustanovitev društva. Ustanovna skupščina je potekala 20. oktobra 1948 v graškem »Steirerhof-u«. Za prvega predsednika je bil izvoljen graški univerzitetni profesor Josef Matl, ki še danes šteje med najbolj znane slaviste in poznavalce balkanske regije v nemško govorečem prostoru.

V statutu društva so bila 16. septembra 1948 zapisani glavni cilji:

• Izvedba udarniške akcije za nemško govoreče pregnance iz domovine Spodnje Štajerske
• Popis nemško govorečih beguncev in izseljencev iz Spodnje Štajerske živečih v zvezni deželi Štajerski
• Možnost svetovanja v vseh vprašanjih, ki se nanašajo na pridobitev avstrijskega državljanstva
• Svetovanje v vseh vprašanjih, ki se nanašajo na področje dela
• Zbiranje sredstev za podporo delovno nezmožnih ali mladoletnih begunce iz Spodnje Štajerske
• Ustanovitev službe za iskanje pogrešanih

Veliko nemških Spodnjih Štajercev je zaradi vojne vihre, pa tudi zaradi nasilnega pregona in likvidacij izgubilo svojce. Združenje rojakov predvideva, da je po koncu druge svetovne vojne življenje izgubilo 9.000 Nemcev iz Spodnje Štajerske. Skoraj 4.600 oseb obsega poimenski seznam vključno z vzrokom smrti v spominski knjigi pokojnih, ki jo je sestavilo Združenje rojakov nemških Spodnjih Štajercev v Avstriji. Tistim, ki so svojo ljubezen do domovine plačali z življenjem, je bilo leta 1970 na grajskem griču v Gradcu postavljeno spominsko obeležje s pogledom na Spodnjo Štajersko. V samo spominsko obeležje je bila pri izgradnji zazidana spominska knjiga z imeni pokojnih. Bronasti relief prikazuje mesta Spodnje Štajerske, ki so bila leta 1918 poseljena z večinsko nemškim prebivalstvom: Maribor, Celje, Ptuj kot tudi Brežice in spominja na nedeljivo Štajersko, ki je bila vse od leta 1147 – 770 let – del vojvodine Štajerske. Poleg spominskega obeležja na grajskem griču v Gradcu so nemški Spodnji Štajerci postavili še druga obeležja v neposredni bližini državne meje s Slovenijo. Na zunanjem pročelju cerkve svetega Leonharda pri Ebnu (St. Leonhard in der Eben) spominja angel na pregon iz Radelj ob Dravi. Na hribu pri sveti Ani na Aigenu (St. Anna am Aigen) je postavljen bronasti relief, ki prikazuje begunsko družino in ohranja spomin na pregon iz štirih nekdanjih nemško govorečih občin: Fikšinci, Ocinje, Nuskova in Kramarovci.

Leta 1968 je društvo sprejelo sklep o ustanovitvi lastnega glasila, ki izhaja pod imenom »Der Untersteirer«. Časopis izhaja v četrtletnem zaporedju in je pomemben vir poročanja, zgodovine in biografskega materiala o življenju na Spodnjem Štajerskem, pa tudi o pregonu iz »Izgubljene domovine«. Vedno znova nam pošiljajo spodnještajerske biografske dokumente iz družinskih kronik, ki jih premierno lahko objavimo v našem časopisu in ki tako rekoč predstavljajo zadnja poročila prič, ki so doživele takratno obdobje. Poleg tega omogočamo nemškim kulturnim društvom v Mariboru, Celju in Ljubljani, s katerimi smo v stalnem stiku, da poročajo o dejavnosti društev v Sloveniji. Njihovim prizadevanjem za priznanje nemške manjšine v slovenski ustavi izrekamo široko podporo. V preteklih letih smo vezane knjige z našimi časopisi razdelili univerzam in ustanovam, katerih delovno področje se nanaša na jugovzhodno Evropo doma in v tujini. Vezane knjige z našim glasilom hranita tudi univerzi v Ljubljani in Mariboru in so na razpolago za objektivno znanstveno preučevanje tematike o Spodnji Štajerski.

Naloge društva so se tekom let spreminjale. V prvih letih delovanja je v ospredju stala organizacija pomoči pri lajšanju človeške stiske, kot tudi družbeni aspekti srečanj pri slavnostnih prireditvah in spominskih slovesnosti, stoji poudarek trenutno na znanstvenem raziskovanju, digitalizaciji in shranjevanju vsebin in dokumentov. Med zadnjimi večjimi željami se nahaja izgradnja kapele ob množičnem grobišču na Pohorju. Za ta podvig so žal še vedno prisotna nasprotovanja in resentiment, ki idejnemu projektu stoji na poti. Kljub temu bi taka postavitev kapele predstavljala nujni spravni akt za vse tiste, ki domnevajo ali vedo, da so na tem mestu izgubili svojce. V tem smislu velja dediščina za prihodnje rodove, da se skupno štajersko zgodovino vključi v zgodovinsko sliko brez tabujev. Čas, ko sta nemška in slovenska narodna skupnost živeli v mirnem sožitju in iz tega vlekli obojestransko korist, velja danes, da se to pridobljeno spoznanje preide v prihodnost (Festschrift/Slavnostni zbornik 2008).

Otvoritev “Kamnitega spomenika” pri množičnem grobišču na Pohorju (Bachern)

Slovesna otvoritev novega “Kamnitega spomenika” na Pohorju jepotekala v soboto, 5. oktobra 2024, ob blagoslovu mariborskega nadškofa in metropolita msgr. Alojzija Cvikla. Spominska slovesnost je bila izvedena v slovenskem in nemškem jeziku.

POHORJE. Več kot 200 ljudi iz Slovenije, Avstrije, Nemčije in celo Združenih držav Amerike se je odzvalo povabilu ter oblikovalo velik krog okoli spomenika, postavljenega sredi narave. Spominsko obeležje sestavlja pokrit ležeči križ, katerega mozaik na sredini nosi besede “Beda, trpljenje, bolečina”, ki opozarjajo na tragične dogodke ob koncu druge svetovne vojne, hkrati pa z besedami “Vera, ljubezen, upanje” kliče k spravi preko meja. Spomenik dopolnjujeta visoki jekleni beli križ in spominski monolit, ki obiskovalce, ki se znajdejo na bližnji pohodniški poti, vabita k trenutku tihega premisleka. Na monolitu je v slovenščini in nemščini zapisano:

“Spominsko obeležje je
posvečeno vsem žrtvam, ki
so bile po koncu druge
svetovne vojne na Pohorju
umorjene in neznano poko-
pane”, ter – “žrtvam samo-
volje in nasilja, nemškim
Spodnjim Štajercem,
Slovencem in drugim
narodnim skupnostim.”

V spomin na vse žrtve je v kamen vklesanih 22 imen, med drugim Johann in Paula Kraner, rojena Brandstätter, starša gospe Margarete Jahn, so pobudnice za postavitev spomenika. Spomenik je bil skoraj v celoti financiran z zasebnimi donacijami, ki so jih zbirali Društvo Kapela na Pohorju in Zveza društev nemških Štajercev. Projekt je finančno podprla tudi dežela Koroška.

Kamniti spomenik na Pohorju je namenjen vsem žrtvam, ki so bile v teh krajih pobite in pokopane brez imena po koncu druge svetovne vojne.

Nastanek kamnitega spomenika

V povojni Jugoslaviji so mnogi prebivalci v okolici Pohorja vedeli za množična grobišča na tem območju, vendar so morali molčati. Tudi izgnani nemški Štajerci so vedeli za kraj usmrtitev svojih sorodnikov na Pohorju. Leta 2012 so se združile poti Martina Kostrevca iz Maribora, Margareto Jahn (povojna sirota, ki je odraščala v Avstriji in zdaj živi v ZDA) ter Ingeborg Mallner, zvezna predsednica Zveze društev nemških Spodnjih Štajercev. Od tega trenutka dalje so trije posamezniki odločno sledili želji po postavitvi “Kamnitega spomenika”. Težave z odstopom zemljišča so projekt zamaknile za 12 let, a ga niso zaustavile. Tako je bilo letos možno postaviti to spominsko obeležje v čast in spomin žrtvam, ki so bile ob koncu druge svetovne vojne na tem kraju umorjene in neznano pokopane.

Na zemljevidu je označena pot od parkirišča do spominskega obeležja.