Intervju: V Titovi Jugoslaviji je uradno obstajala samo ena Nemka
Objavljamo intervju (Laibacher Zeitung, št. 2, l. 17) s predsednikom Internacionalnega društva svobodni most-Freiheitsbrücke iz Maribora in dolgoletnim borcem za pravice nemške narodne skupnosti v Sloveniji, odvetnikom Dušanom Ludvikom Kolnikom. Je ustanovitelj prvega nemškega društva po 2. svetovni vojni v Sloveniji, ki je bilo v register vpisano 25. junija 1991. Dejavnost ustanovnih članov društva pa je segala že v čas pred plebiscitom za samostojno državo Slovenijo. Tako je odvetnik Dušan Ludvik Kolnik 27. avgusta 1990 z predlogom k novi slovenski ustavi izrazil željo nemško govoreče manjšine, da se jo prizna in vpiše v ustavo Republike Slovenije. “Spravi v slovenskem narodu naj sledi sprava med narodi – tudi z Nemci,” je v osnutku ustavnega predloga zapisal Kolnik. Do danes tega koraka še nismo bili zmožni narediti.
Laibacher Zeitung (LZ): Kako bi opisali vaše otroštvo v Mariboru?
Ludvik Kolnik: Jaz sem imel težave že ob rojstvu, zato ker sem pravzaprav nezakonski. Prva zakona očeta in matere sta propadla. Oče v prvem zakonu ni imel otrok in ko so mene nesli k krstu, mi je botra, očetova sestra, želela dati ime Dušan. Župnik pa me na to ime ni hotel krstiti. Ona pa od tega ni odstopila in mi je župnik dal ime Ludvik. Od botre sem bil Dušan, verjetno mati in oče nista mogla kaj reči. Med vojno sem bil Ludvik. Odvisno od tega kateri veter je pihal. Med bombardiranjem Maribora sem bil na podeželju, ker so šolo preselili v Slovensko Bistrico. Skoraj vsak dan je bil med 9. in 10. uro alarm in to smo mi otroci komaj čakali, ker smo izginili na vse strani in smo cel dan hodili naokrog. Že od malega sem govoril oba jezika. Oče je malo govoril slovensko, takrat so skoraj povsod govorili nemško. Sedaj, kadar jim paše v kontekstu govorijo, da so narodni dom v Mariboru zgradili v trdnjavi nemštva, drugače pa vedno trdijo, da je bilo to slovensko mesto. Sedaj, ko pa govorijo kakšna imenitna stvar je bila to in s kakšnimi težavami so ga zgradili, potem pa je nastal v trdnjavi nemštva. Skratka, v stari Jugoslaviji se je začela ta napetost. Ampak ta napetost ni izvirala iz narodnostnih problemov, ampak iz socialnih problemov.
Oče je imel težave kot Nemec v stari Jugoslaviji. Med okupacijo ni prodajal svojega nemštva ali imel kakšno pomembno funkcijo. Delal je v kurilnici za popravilo lokomotiv. Take so potrebovali, ker je bilo to umazano delo.
Dušan Ludvik Kolnik
LZ: Kako ste po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji lahko živeli kot Nemci?
Ludvik Kolnik: Oče je imel težave kot Nemec v stari Jugoslaviji. Med okupacijo ni prodajal svojega nemštva ali imel kakšno pomembno funkcijo. Delal je v kurilnici za popravilo lokomotiv. Take so potrebovali, ker je bilo to umazano delo. Po vojni mi konkretno nismo imeli težav. Vedeli so, da oče zelo slabo govori slovensko. Mati je bila genij za jezike. Oče ni hodil na urade, nikogar ni provociral, on je delal.
LZ: V Mariboru nikjer ne zasledimo spomina na tako imenovani »Marburger Blutmontag« ali krvavi ponedeljek v Mariboru. Kaj ste v društvu storili za ohranjanje spomina na ustreljene civiliste na Glavnem trgu 27. januarja 1919?
Ludvik Kolnik: Ko je leta 2009 minilo devetdeset let od tega dogodka sem objavil sliko iz neke knjige, kjer so navedene vse žrtve tega krvavega dne. Najbolj zanimivo pri vsem tem so imena ustreljenih. Prvi na seznamu je napisan Hans Bratschitsch, ki je bil mladoleten. Če si ogledate njegov priimek vidite, da ima na koncu priimka tschitsch – čič. V nemščini ali angleščini obstajajo priimki na ič, vendar ni nemškega priimka na -čič. Drugi na seznamu se je pisal Bubak, to je bil češki priimek. Tretji se je pisal Gornig, ali je to nemški priimek? Druga dva sta se pisala Hnilitzka in Hotschevar. Losar bi bil lahko Nemec. On je bil knjigovodja v mestni občini. Ubiti sta bili tudi dve ženski. Te dve je ubil en sam strel, ko sta prišli po svoje otroke, ker sta smatrali, da bo nevarno. Otroke sta poslali domov, onidve pa sta ostali in se pogovarjali. Takrat jih je ubil en sam strel. Na seznamu ubitih sta še Suppanz in Terboz. Zdaj pa naj še kdo reče, da so bile to nemške demonstracije. Pozneje, ko je potekala razprava so trdili, da so streljali iz semenišča, ker naj bi od tam streljali duhovniki. Takrat je bila strašna napetost med klerikalci in Nemci. Ko je nek župnik videl iz Koroške ceste prihajati demonstrante, je pri procesu dejal, da prihaja socialistična procesija. Jugoslovane so takrat zastopali Rudolf Maister, njegov namestik Zellhofer in tudi drugi so bilo s skoraj izključno samimi nemškimi priimki. Vodja Nemcev je imel seveda kot se je spodobilo slovenski priimek. Iz tega se vidi, da so bili na slovenski strani pravzaprav monarhisti. Avstrija je postala republika srpa in kladiva, ki sta bila pritrjena v avstrijskem grbu in še danes sta. Marsikateri Avstrijec tega ne ve. Zato je nastala panika. Takrat je potekala oktobrska revolucija in v tej revoluciji so te mimogrede počistili. Zaradi tega imam jaz še danes žuljaste roke. Takrat so ljudje dokumente odvrgli stran, da bi skrili svojo identiteto. Kdor ni imel žuljastih rok, so ga ustrelili, ker so ga sumili, da je oficir, uradnik, boržuj ali kapitalist, ker ne dela.
LZ: Kdaj ste se v Sloveniji prvič po vojni lahko začeli ukvarjati z manjšinsko problematiko?
Ludvik Kolnik: Načrtno sem se s tem začel ukvarjati leta 1990. Po tem se je začelo razglabljati kateri agent kakšne tuje sile sem, da sem takrat vohal, da se bo nekaj zgodilo. Najprej so sumili, da sem avstrijski agent. Katastrofa je bila, ko so ugotovili, da nisem. Takrat so planili po meni. Pravzaprav me je spodbudil k temu, da sem se začel ukvarjati z manjšino, nek plakat pred plebiscitom. Na tistem plakatu so se obračali na Slovence, Hrvate, Srbe, Rome itd. Na vse mogoče narodnosti, da naj na plebiscitu glasujejo za samostojno Slovenijo. Po medijih in povsod drugod je bilo veliko govora o tem, kako krasno je bilo v stari Avstriji. Koliko pravic smo imeli takrat. Mediji so prekipevali od tega. Bila je velika protijugoslovanska kampanja o tem, kako zadnji denar damo za pomoč jugu. Ta plakat me je tako motiviral, ker so se obračali na vse kar leze in gre.
Po mojem mnenju bomo lahko nedvomno krepili narodno zavest. Ampak verjetno ima še večjo težo to, da bomo s tem rušili predsodke pri slovenski večini.
Dušan Ludvik Kolnik
LZ: Kaj se je po vašem mnenju v zadnjih 26 letih spremenilo za Nemce v Sloveniji?
Ludvik Kolnik: Povedati moram, da od tiste propagande, ki je bila pred plebiscitom, kako je bilo v stari Avstriji lepo, kako se je v avstrijski vojski govorilo slovensko, ko naj bi takrat Slovenci imeli vse možne pravice in ne vem še kaj drugega, je šlo od takrat vse rapidno na slabše. Mi in Južni Tirolci smo pristali pod zaščito Avstrije. Južne Tirolce so podpirali trije hilfsvereini (podporna društva) s sedežem v Nemčiji. Tudi stališče Avstrijcev do Južnih Tirolcev je bilo in je še danes negativno. Dvakratni predsednik FUEN-a MItterdorfer mi je razlagal v Spittalu, kjer smo bili ob neki priložnosti, kakšne težave so imeli na Južnem Tirolskem. Deželni glavar Južne Tirolske z italijanskim imenom Silvius Magnago ob koncu svoje kariere, ko so dosegli avtonomijo Južne Tirolske, na neki proslavi na Dunaju pohvalil bumserje. Ta izjava je bila za Avstrijce velika katastrofa.
LZ: Laibacher Zeitung je prvi nemški časopis v povojni zgodovini, ki je ponovno začel delovati. Ali mislite, da bomo lahko s tem časopisom med pripadniki nemške narodne skupnosti krepili narodno zavest?
Ludvik Kolnik: Po mojem mnenju bomo lahko nedvomno krepili narodno zavest. Ampak verjetno ima še večjo težo to, da bomo s tem rušili predsodke pri slovenski večini. Zato, ker bodo videli, da se zaradi tega časopisa svet ni porušil in da je končno ta nova nacionalnost nekaj samo po sebi umevnega. Posebno tudi zato, če si lahko zamislite, da niti sto let ni minilo, odkar je bil v Ljubljani in pa tudi v celi Sloveniji uradni jezik bila nemščina. Niti sto let še ne traja kampanja proti nemščini, nemščine in Nemcev pa kar ni več. V Titovem režimu je bila uradno samo ena Nemka v državi in to je bila Titova žena, Mariborčanka Herta Hass. In zdaj, ko sem jo pred nekaj leti poslušal, ko je še živela, še vedno ni znala govorili pravilno srbohrvaško. Takoj se je opazilo, da v bistvu govori nemško. To je bila ena od hib Nemcev, da se niso znali naučiti tujih jezikov. V stari Jugoslaviji, ko je bilo v Mariboru več kot polovica ljudi Nemcev, se nekateri enostavno niso mogli naučiti slovenščine. Seveda so bili tudi takšni in jih imamo še danes, ki se niso mogli naučiti nemščine.
LZ: Hvala za pogovor!
