Dediščina in zgodovina nas zavezujeta!

Delite s prijatelji

Teilen Sie mit Ihren Freunden

Share on facebook
Share on linkedin
Share on twitter
Share on email

Dediščina in zgodovina nas zavezujeta!

SPOMENICA: Zgodovinska dediščina in želja po poudarjanju naše skupne zgodovine sta nemško govorečo narodno skupnost v Sloveniji kljub vsem grozotam 20. stoletja do danes obdržali pri življenju.  Nadaljnji obstoj narodne skupnosti bo možen zaradi poznavanja lastne zgodovine. Ob tej priložnosti se želim zahvaliti vsem sodelujočim za izražene predloge, ki so mi bili v veliko pomoč pri pripravi spomenice. Objavljeni spis naj zgodovinarjem, raziskovalcem in političnim odločevalcem služi za sprejemanje dolgoročnih ukrepov za zaščito in ustavno priznanje nemško govoreče narodne skupnosti v Sloveniji.

Nemško govoreči prebivalci Sloveniji v tem prostoru bivajo že stoletja. V kraje današnje Slovenije so se naseljevali v različnih obdobjih predvsem iz gospodarskih razlogov. V glavnem je šlo za migracije znotraj nekdanje habsburške monarhije, največ z zgornje Koroške, vzhodne Tirolske, zgornje Štajerske, Dunaja in Salzburga, pa tudi z Bavarske in dežele Sudetov. O naseljevanju nemškega prebivalstva na ozemlju Slovenije obširno pričuje tudi slovenska literatura. V znanem delu pisatelja in župana Ljubljane Ivana Tavčarja z naslovom Visoška kronika je opisana poselitev nemško govoreča prebivalstva v Škofji Loki in njeni okolici. Zgodba govori o prihodu mladega vajenca z Visokega pri kovaču Langerholzu v Škofjo Loko, ki med drugim pravi: »Privadil sem se počasi tudi govorici, ki jo govori ljudstvo, katero se je iz nemških dežel naselilo med nami.« Ves čas poseljevanja pa je potekal stalni proces asimilacije v večinsko slovensko prebivalstvo. Z nastankom nacionalizmov v 19. stoletju je tudi nemška narodna manjšina na Slovenskem izražala željo po ustanavljanju nemških šol, kulturnih ustanov in lastne politične zastopanosti v občinskih svetih in deželnih zborih Kranjske in Štajerske. Po koncu prve svetovne vojne je nemško prebivalstvo skupaj z Nemci na Hrvaškem in Srbiji tvorilo največjo narodno manjšino Kraljevine Jugoslavije, ki so ji državne oblasti v določeni meri dopuščale dvojezično izobraževanje in kulturno zastopanje v okviru krovne organizacije Kulturbunda s sedežem v Novem Sadu. Po avstrijskem popisu prebivalstva iz leta 1910 je na ozemlju današnje Slovenije živelo 106.377 oseb z nemškim pogovornim jezikom, leta 1931 pa se je število oseb zmanjšalo na 28.998 govorcev.

Doprinos nemških prebivalcev Slovenije k arhitekturnemu, verskemu, glasbenemu in literarnemu življenju je viden še danes. Spominjamo se lahko skladatelja Huga Wolfa iz Slovenj Gradca, admirala avstrijske mornarice Wilhelma von Tegetthofa iz Maribora, pisateljice Almo M. Karlin iz Celja ali nemško-slovenske pesnice Lili Novy von Wallersberg iz Ljubljane ali pa slikarja Romana Ericha Petscheta iz Kočevja. Pisatelj in politik Ivan Cankar v svojih »Političnih spisih« razlaga okoliščine s primerjavo Slovencev s sosednjimi narodi in strne z besedami: »Po krvi smo si (op. z Jugoslovani) bratje, po jeziku vsaj bratranci – po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar furlanskemu.«

»Po krvi smo si (op. z Jugoslovani) bratje, po jeziku vsaj bratranci – po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar furlanskemu.«

Pisatelj Ivan Cankar

Evangeličanski senior piše protestno pismo

Čas druge svetovne vojne je za nemško narodno skupnost pustil uničujoče posledice. Okupacija 4 sosednih držav je povzročila množično preseljevanje kočevskih Nemcev na domove slovenskega prebivalstva v Posotelju. Že v začetku pa je bila izvedena razpustitev Kulturbunda in integracija njegovih organov v novoustanovljeni Heimatbund, ki ni bil več manjšinska organizacija, temveč »Volks-eintopf« ali nacionalna juha enolončnica, kot jo imenuje vidnejši predstavnik nemštva na Spodnjem Štajerskem v takratnem času, intelektualec pastor Johann Baron, ki v svojem opisu dogajanja 18.8.1945 pravi: »Tako imenovano izseljevanje, pregon slovenske inteligence in duhovščine in ustrelitve so prinesle nepopisno trpljenje nad Slovenci v spodnjem delu dežele.« Dne 1. maja 1942 se pastor Baron skupaj z industrialcem Franzem Tscheligijem v skupni spomenici obrača na centralo stranke v Berlinu, v kateri obsojata nasilje nad Slovenci. V podobni spomenici se na Gorenjskem že 9. julija 1941 k obsodbi nasilne politike nacionalsocializma obrača odvetnik dr. Oskar Kaltennegger. Po vojni je bil na jugoslovanskem sodnem procesu oproščen vseh obtožb in izpuščen. Po drugi strani pa so bili številni pripadniki nemške narodne skupnosti aktivni, še več pa pasivni udeleženci narodnoosvobodilnega boja. O tem je bilo napisanih že več poročil in strokovnih člankov, v spomin na avstrijski bataljon je postavljena dvojezična spominska plošča, ohranjenih pa je veliko število zapisov posameznikov, ki so pripovedovali o svoji udeležbi. Nenazadnje je bila žena maršala Tita v času vojne Herta Haas, rojena v znani nemški odvetniški družini v Mariboru.

»Tako imenovano izseljevanje, pregon slovenske inteligence in duhovščine in ustrelitve so prinesle nepopisno trpljenje nad Slovenci v spodnjem delu dežele.«

Pastor Johann Baron

Božično darilo kanclerja Kohla

Kljub vsem naštetim dejstvom so sklepi Avnoja zapečatili usodo organiziranega združevanja nemške manjšine, ki je bila z izjemo posameznikov in udeležencev narodnoosvobodilnega boja razlaščena in pregnana iz celotnega območja Jugoslavije. Podobno usodo je doživela nemška manjšina tudi drugod v vzhodni Evropi, kjer je bila podvržena množičnim eksekucijam, prisilnemu delu, preselitvam v Sibirijo in v najboljšem primeru pregonu na območje Nemčije in Avstrije. Te dve državi sta skupaj sprejeli preko 15 milijonov nemških beguncev, ki so svojo domovino morali zapustiti v smislu odgovornosti in kolektivne krivde za zločine nacionalsocialistične ekspanzije med leti 1939 in 1945. Največ beguncev iz območja Slovenije je svojo novo domovino našlo v Avstriji, Nemčiji in Združenih državah Amerike. Ustanavljali so kulturna in spominska društva, ki v svojem programu nikoli niso sovražno nastopala do Jugoslavije ali pozneje nastale samostojne Republike Slovenije. Drugače je bilo z italijanskimi begunci, ki so na območju celotne Italije še leta po vojni organizirali številne proteste. Nekdanji begunci nemške narodnosti so do svoje stare domovine izražali skromne želje po vračanju premoženja na individualni ravni, ki je bila po zakonu o denacionalizaciji v začetku izvedena dokaj širokogrudno v primerjavi z drugimi evropskimi državami, v nadaljevanju pa je močno zastajala.

25. junija 1991 je bilo v register društev v Mariboru vpisano prvo nemško govoreče društvo po drugi svetovni vojni. Njegova ustanovitev je bila posledica iniciative za človekove pravice, zasluge za ustanovitev pa gre pripisati duhu takratnega osamosvojitvenega časa in nacionalne evforije, ki je potrebovala večino na plebiscitu decembra 1990. Politika je vedela, da bo za uspeh na plebiscitu nujna prepričljiva večina in se je v plakatnem sporočilu med drugim obračala na narode bivše Jugoslavije. To je v sodniku upravnega sodišča in kasnejšemu mariborskemu odvetniku Dušanu Ludviku Kolniku vzbudilo idejo, da se prične oblikovati zamisel in izkoristi možnost za ponovno ustanovitev združenj slovenskih državljanov, ki so potomci zgodovinske nemške narodne manjšine v Sloveniji.

Iniciativo je spremljala velika medijska naklonjenost. Že oktobra 1989 je bila v reviji Katedra objavljena raziskava javnega mnenja s spremljajočim komentarjem, žal pred nedavnim preminule in takrat mlade novinarke, Dragice Korade, z naslovom »Hej Slovani, Nemci so v Mariboru«. V telefonski raziskavi, ki je bila opravljena med 26. in 29. septembrom 1989, so anketiranci z veliko naklonjenostjo odgovarjali o nemški preteklosti mesta Maribor. Sledile so druge medijske objave. V času pred prvim popisom prebivalstva v samostojni Sloveniji se je postavljalo vprašanje množičnosti nemške prisotnosti v Sloveniji, poleg tega je bil v iniciativi Internacionalnega društva svobodni most – Freiheitsbrücke  27. avgusta 1990 pripravljen predlog za vpis nemške narodne skupnosti v nastajajočo ustavo Republike Slovenije. Čas za takšen korak takrat še ni dozorel.

Sledilo je obdobje prizadevanj za mednarodno priznanje Republike Slovenije, pri katerem sta ključno vlogo in vpliv odigrali prav Avstrija in Nemčija. V širok kolektivni spomin Slovencev sta se takrat nedvomno zapisala nemški kancler Helmut Kohl in avstrijski zunanji minister Alois Mock. Zvezna republika Nemčija je z božičnim darilom kanclerja Kohla Sloveniji podelila mednarodno priznanje in prvikrat po drugi svetovni vojni sprejela odločitev, ki ni bila v skladu z željami nekdanjih zaveznikov. Poleg tega je Avstrija odigrala ključno vlogo pri uveljavitvi nove slovenske denarne valute tolar v svetu. Božično darilo kanclerja Kohla z mednarodnim priznanjem je slovenska politika sprejela z izraženo hvaležnostjo.

Zvezna republika Nemčija je z božičnim darilom kanclerja Kohla Sloveniji podelila mednarodno priznanje in prvikrat po drugi svetovni vojni sprejela odločitev, ki ni bila v skladu z željami nekdanjih zaveznikov.

Avstrija je leta 1992 v tako imenovanem »Mockovem memorandumu« poudarila, da se republika ocenjuje kot legitimno zastopati želje nemško govoreče narodne skupnosti v Republiki Sloveniji in podpirati njene zahteve do slovenske vlade. Za naravni razvoj te narodne skupnosti v Republiki Sloveniji Avstrija kot bistvena smatra sledeča področja: 1. Priznanje obstoja manjšine in zakonsko zasidranje njenih pravic. 2. Podpiranje pouka nemščine in v nemščini, zlasti na področju osnovnega šolstva povsod tam, kjer obstaja potreba po tem. 3. Finančna ter morebitna druga podpora kulturnih aktivnosti manjšine. Ta memorandum se je izkazal kot pomemben dokument za prihodnje politične elite Republike Avstrije, ki so od tistega časa dalje kontinuirano finančno podpirale delovanje nemških kulturnih društev v Sloveniji in na bilateralni ravni nagovarjale in še danes nagovarjajo željo, da bi država Republika Slovenija priznala in spoštovala obstoj nemško govoreče narodne skupnosti v Sloveniji.

30. aprila 2001 sta Avstrija in Slovenija podpisali Kulturni sporazum med državama, v katerem je v neki bilateralni pogodbi prvič omenjena nemška manjšina. Zgodovinar dr. Stefan Karner sporazum označuje kot »pogodbo, katere glavni del je postala stranska vsebina«. Tudi avstrijski državni zbor je pokazal nadstrankarsko zanimanje za nemško govorečo narodno skupnost v Sloveniji. V letih 2012, 2014 in 2018 so bili vsakič enoglasno sprejeti sklepi državnega zbora na Dunaju, s katerimi se od avstrijske vlade pričakuje, da se bo zavzemala za uradno priznanje nemško govoreče narodne skupnosti v Sloveniji.

Zadnjih nekaj let obstaja tudi povečano zanimanje slovenskih novinarjev o usodi nemško govoreče narodne skupnosti v Sloveniji, kot tudi v manjši meri pripravljenost slovenske politike za dialog, na katerega navsezadnje ponavljajoče opozarja Svet Evrope. Pomemben del novonastalega dialoga je sodelovanje s Cerkvijo, z rimokatoliško in evangeličansko skupnostjo, med kateri se prištevajo pripadniki nemške narodne manjšine. Novo poglavje odnosov med t. i. slovensko Cerkvijo in nemško narodno skupnostjo je v obdobju po slovenski osamosvojitvi začrtal takratni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar, ki je v zvezi s priznanjem nemške manjšine izrazil željo, da storimo za drugega tisto, kar bi si želeli, da drugi storijo za nas. S tem dejanjem so bili dokončno premoščeni predsodki, ki so zaznamovali preteklost, odprla pa se je pot sprave in sodelovanja. Obe verski skupnosti sta v smislu ekumenizma v enaki meri sodelovali in nudili možnost blagoslova in bogoslužja v nemškem jeziku.

Nemško govoreča društva v Sloveniji

Do danes so se na območju celotne Republike Slovenije ustanavljala manjšinska društva. Njihova vez z zgodovinsko in tradicionalno prisotnostjo nemškega prebivalstva v Sloveniji se odraža skozi društvene statute in kulturno dejavnost. Društva so bila poleg mesta Maribor ustanovljena še na območju Kočevske, Apaškega Polja in Celja. Leta 2012 je z ustanovitvijo nemško govoreče mladine v Ljubljani sledilo prelomno obdobje, ki je nakazalo na pozitiven trend vključevanja mlade generacije z avstrijsko-nemškimi koreninami v Sloveniji, ki bo skupne cilje lahko zastopala tudi v prihodnosti.

Ljubljana, 15. decembra 2020

Christian Lautischer, predsednik

Gefördert von / spletno stran podpirata

© Kulturno društvo nemško govoreče mladine / Kulturverein der deutschsprachigen Jugend.

Zveza kulturnih društev nemško govoreče narodne skupnosti v Sloveniji

Dachverband der Kulturvereine der deutschprachigen Volksgruppe in Slowenien
Gefördert von / spletno stran podpirata